SLO ENG

Keramika Simone Putrich

Kdaj požene na razvojnem deblu neke človeške dejavnosti tista veja, kjer se racionalno – utilitarno prekriva z magično – duhovnim?

Kdaj in zakaj napoči tisti prelomni trenutek, ko se iz pomensko nabitega, a še vedno utilitarnega, izdelka izvije metulj zgolj estetske ambicije?

Vprašanja o trenutkih in dogajanjih, katerim še ne vemo pravega vzroka in razloga; vemo pa , da se ob njih rojeva umetnost.

K tem in sorodnim vprašanjem nas vodi tudi moderna keramika sodobne oblikovalke Simone Putrich. Njeno komaj desetletje staro delo ilustrira prav ta demiuriški prelom z neko tradicijo, in ga tudi plastično, otipljivo uteleša in dokazuje; ob vseh možnih spremljajočih dvomih in dilemah pa ga tudi presega. V zastavljenih okvirih in mejah dosegljivega je mlada umetnica namreč izoblikovala lasten slog prav na podlagi osveščenega iskanja in izoblikovanja tiste premenske stopnje, v katerih lahko zajema najgloblje in najbolj pretanjeno izpoveduje, kar je najbolj intimno njeno.

V desetih letih je proučila tradicijo ter oblikovalske zvrsti v neštetih poskusih, usmerjenih v premišljena preverjanja. Navsezadnje se je ustavila in dolgo zadržala pri izhodišču, pri tisti začetnih keramike, ko le-ta še združuje v nevsiljivem sožitju utilitarno funkcijo in temeljne plastične vrednosti: iz obojega zraste v vekih nepregledana množina estetskih interpretacij, ki plastično predstavljajo razvoj in hkrati trdno utemeljijo to zvrst kot umetnostno disciplino.

Združitev vseh teh rezultatov in spoznanj zaznamo tudi v posodah – skulpturah Simone Putrich. Oblikovalka je zdržala plastične kvalitete prvinskih oblik posode, a jih domiselno olajšala prevladujoče funkcionalnosti z izrazito estetskimi prijemi in aplikacijami: z vlekninami mehko prekinjana napetost obodov in lupin je često posejana z napol fantastičnimi, a še razpoznavnimi, polnoplastičnimi živalicami. Slednje razširjajo pomen prvinske oblike – telesnine iz predmeta v biotop, v ambient, s smermi njihovih raztekanj in združevanj sugerirajo gibanje in se kot obzirni poudarki dinamično in harmonično vključujejo v estetsko strukturo celote.

Draž teh keramik – plastik je še vedno v veliki meri prav v nikoli povsem razmejeni, a vedno občuteni in opazni dvojni funkciji: uporabni, ki jo že sproti zničuje estetsko preoblikovanje in preseganje, in estetski, ob kateri spet osupli spoznavamo novo, duhovno funkcionalnost oblike…

Ne glede na morebitna določnejša zgodovinska izhodišča in dognanja nas keramika Simone Putrich zadovoljuje in navdušuje s sluteno in hkrati dokazljivo polnostjo vsebovanega izročila in koncentrata umetnostih dosežkov, z drznim, a vsestransko utemeljenim kvalitativnim prestopom z nižje – utilitarne, morda še dekorativne, na višjo, umetniško, estetsko izbrušeno raven in – ne nazadnje – s svežimi vsebinskimi in oblikovnimi zamislimi in prijemi, s katerimi izvirno bogati našo in svetovno zakladnico keramične umetnosti.

Janez Mesesnel



< Nazaj na - Mediji o Simoni Putrich